PCK

di Anamarija Stibilj Šajn (univ. dipl. umet. zgod.)

Paolo Cervi Kervischer je likovnik, čigar ustvarjalna snovanja se razpenjajo od slikarstva do glasbe, posegajo pa tudi na področja performansov, instalacij, videa in oblikovanja, torej od klasičnih likovnih tehnik do likovnosti, popeljane v najnovejše tehnološko in medijsko inovativne sfere. Vsa ta raznolika področja pa povezuje ena sama vsebinska problematika. Paolo Cervi Kervischer ostaja kljub širokemu ustvarjalnemu diapazonu fokusiran na človeško telo, na osnovno tematsko prvino, ki mu je vselej znova izziv, in to tako za iskanje novih likovnih rešitev in pristopov kot tudi za pripovedno razpredanje.

Ves njegov opus sloni na motivu, ki je tisočletja dolgo vznemirjal likovne ustvarjalce in našel svoj odmev v najrazličnejših slogih. Bil je eden najbolj primarnih in dominantnih. Skozi čas se je spreminjal in nastopal kot idealiziran, heroičen, religiozen, realen, ekspresiven, simbolen, psihološki, (meta)fizičen, asociativen, metaforičen, nadrealističen, poetičen, erotičen, dramatičen. In še in še. Imel je svoje mesto in svoje poslanstvo. Čas modernizma pa je ta motiv porinil na obrobje nefiguralno zasnovanih prostranstev, ga deformiral, razkrojil, preobrazil in transplantiral v drugačne, oblikovno nedoločljive forme.

V delih Paola Cervija Kervischerja pa danes – svež, v novi formalni preobleki, z izoblikovano in pomenljivo vlogo ter v v kompleksnem kontekstu vstopa na slikovni oder, da spregovori ali celo zapoje svojo zgodbo. Človeški lik Paola Cervija Kervischerja je namreč poetično zaznamovan, je poezija sama, razmišlja slikar, ki tako pojmuje tudi celotno področje likovne umetnosti. Da bi glasneje spregovoril o tem, se verjetno poslužuje vključevanja zapisov poezije na samo slikovno polje. Ali pa ne zato in s tem namenom. Čeprav z njegovih slik lahko beremo fragmente poezije Baudelaira, Mallarmeja, Thomasa Dylana, Rimbauda in drugih, bi bilo takšno pojasnilo preveč površno in netehtno. Navsezadnje je v človeškem telesu skrita glasba, ki jo zaznamo v ritmiki lahkotnega gibanja, v sinhroniziranih gibih telesa, v harmonično ubrani telesnosti. To je glasba, ki se je ne da slišati, lahko pa jo vidimo in občutimo. Premore ubranost in skladnost tako kot človek, ki je sposoben zaživeti v harmoniji (ki ni zgolj glasbena prvina) njemu lastne pojavne oblike in vsebine, ki jo posameznik premore.

Avtor se izraža s figuro, z nedoločenim človeškim bitjem, ki ga pojmuje kot telo. To so korpusi v prepletu misli, refleksij, pogledov, filozofskih poglabljanj ali pa le pojavnosti, biti, eksistence. A Kervischerjeva figura je pogosto tudi ženska, telo, ki premore posebno draž in prinaša subtilno pripoved o erotiki. Omejena na obrazni del ali celopostavna, sedeča, stoječa, ležeča, zakrčena, skratka figura v neštetih pozah ali v številne variacije ujeto izbrano telo. Čeprav je upodobljena po modelu, ni povsem določljiva. Njena prepoznavnost je omejena na čare Venere in ne na opisno nizanje podrobnosti ali na beleženje karakternih obraznih potez.

Pri (brezspolnih) telesih – korpusih tudi ni določeno, ali so v odhajanju ali prihajanju. Preprosto, v tem trenutku so in bivajo na slikovni površini. Zdaj trdno in telesno, že v naslednjem hipu pa se zdijo kot odsev ali spomin, saj pogosto učinkujejo palimpsestno. Vselej pa je Kervischerjeva figura na bistvo zreducirana forma, utelešena kot enovita in enkratna oblikovna celota. Poenostavljena in prefinjeno zahtevna hkrati.

Avtorja zanima ideja diptiha, torej dvokrilna slika. Dvojnost in s tem nasprotja so vselej bila in so gibalo dogajanja in predstavljata gonilno silo razvoja. Tudi njega vodita v nenehno pretehtavanje, parafraziranje in nenazadnje v povezovanje kontrastov, saj je ravno umetnik tisti, ki mu uspe združiti tudi to, kar je navidezno nemogoče strniti v celoto. In to takšno, ki vselej odraža kompozicijsko uravnoteženost.

Slikar na povsem fizični ravni gradi sliko iz dveh delov, pogosto pa slikovni ekran razparcelira v levo in desno polovico. Vodi nas v hkratnost dogajanja na dveh slikovnih odrih, ki se med seboj razlikujeta. Levo polje, ki je odeto v temino, je povsem osvobojeno predmetne stvarnosti, na desnem pa v vsej polnosti nastopi podoba človeka. In med tema dvema deloma, med haptičnim in optičnim, je vzpostavljena komunikacija, ki jo na večpomenskem in kompleksnem nivoju vodi sam slikar. Iz temne kulise, iz prostora nezavednega, iz sfere niča vstopa v drugi pol slike, v ambient čiste prisotnosti, ki jo personificira s človeško figuro. Pod večplastnostjo levega polja so torej že zametki novega življenja, biva sicer nedoločen embrio, ki se razvija, dozoreva in se končno porodi v življenje slike. V figuro, zaznamovano z avtorjevim osebnim, intimnim, afirmiranim, sodobnim interpretativnim pristopom, v katerem je impresija videnega nadgrajena z ekspresijo doživetega. In podoba se spreminja v prispodobo.

Dvopolnost avtor prezentira tudi s pomočjo kolaža, saj kolažira »prazno« učinkujoče površine, s katerimi na slikovno površino vnaša prostorsko dimenzijo. Ne biva le figura, pa čeprav je dominantna, ampak nekje ob njej obstaja tudi prostor. Prazen. Interier, ki vabi ali pa ambient, iz katerega je figura izstopila. A prostor navsezadnje ni namenjen le fizičnemu bivanju, saj v njem bitje lahko izživi svoj skriti svet misli, sanj, vizij, aluzij.

Opus Paola Cervija Kervischerja nagovarja z ikonografijo, ki v prepletu figure in letrizmov preraste v večplastno pripoved. Zapisi poezije postanejo sestavni del slikarske kompozicije. So likovni in vsebinski moment hkrati. So pojasnilo, nadgradnja, nova dimenzija, drugačna likovna vrednost, vkomponirana v celoto. Nova stara pot; avtorjevo poseganje v drugačne medije in njihovo medsebojno povezovanje. Sprehajanje po preteklosti in spremljanje evolucije slike. Da, iz slike se je razvil znak za posamezno črko, lahko tudi pojem in sedaj se ta niz znakov ponovno vključuje v sliko. Nastaja sožitje tistega, kar je bilo nekoč že eno. Navsezadnje pa bi za takšno sestavljanje likovnih zgodb lahko našli paralelne izkušnje tudi v srednjeveških inkunabulah, v pravih »slikarijah«, ki so jih predstavljale inicialke. Na nek način je tako v zrcalo dvodimenzionalne površine ujet odsev minulega. Je ponovno rojstvo enovitega organizma, v katerem sta fragment in celota enako pomembna in zgovorna.

Rdeča nit, ki prepričljivo in trdno povezuje ustvarjalnost Paola Cervija Kervischerja, je »corpo«, korpus. Telo, ki premore formo v gibanju, je za trenutek statično, zdaj žensko, nato nedoločljivo. Telo, ki vznemirja ustvarjalno misel, jo vodi novim izzivom naproti; se rodi, raste in dozoreva. Barvno monokromno učinkuje kot telesnina ali pa telo, ki je odeto v živahen, topel opoj barve, v barve s temperamentom, z izraznostjo, ki posega v simboliko in metaforiko. To je telo, ki premore misel, ima spomin in iz realnega odhaja v prostranstva imaginarnega. Ima razum in čustva.

Telo, ki ga upodablja Paolo Cervi Kervischer pluje v tisočletnem morju umetnostnozgodovinskega časa in plava iz modernizma, obogatenega s prvinami, ki vodijo v vode postmodernizma. To je telo, ki ne potone, saj mu je avtor vdahnil svojo moč.